Nekdanja miss Slovenije je danes izvrstna stilistka, skrbna mati, navdušena maratonka in z vsakim letom tudi vse bolj privlačna. Pokukali smo v njen delovni vsakdan in malce odškrnili vrata v njeno zasebnost. Še posebej se mi je prikupila s stavki: “Ne gojim jeze, užaljenosti, zato sem srečen človek. V srcu nimam in nočem imeti prostora za slabe spomine. In rada pišem sporočilca, male prisrčne besede, ki polepšajo dan.” Če bi čim več ljudi posnemalo početje Metke Albreht, ki svoje srce neustrašno nosi na dlani – potem bi bil naš svet zagotovo lepši in prijaznejši.

Metka, kako poteka vaše delo stilistke na Pop TV in Kanalu A? Opišite nam svoj delovni vsakdan.

Na Pop TV delam že dobrih petnajst let, oblačim veliko znanih in manj znanih ljudi. Tako moške kot ženske. Ker se zavedam, kako pomembno je, da se ljudje v oblačilih počutijo udobno, zapeljivo, … da izžarevajo samozavest, šarm, ženstvenost, skratka, da poudarim njihove atribute in skrijem pomanjkljivosti, si vzamem kar nekaj časa za posameznika, da najdem ustrezne kose ali materiale, kroje, iz katerih potem sešijemo oblačilo. Pomembni so tudi detajli, ki jih gledalci pred TV ekrani ne opazijo. Recimo, všiti žepki za mikrofone; kadar nastopajoči nosijo naglavne mikrofone, pa moram paziti, da so uhani drobni in ne viseči, a še vedno vidni. Oblačila usklajujem s scenografijo in lučjo, da s tem dosežemo še večji glamur. Rada ugodim, razveselim, razvajam … Glede na to, da imam tudi precej velik fundus, skrbim, da so oblačila vedno čista, zlikana, urejena. Sem blazno redoljubna in natančna. Resničnostni šovi zahtevajo še več skrbnosti in dodelanosti ‘outfitov’. Med oddajami v živo sem razpeta med garderobo voditeljev, žirantov in garderobo kandidatov. Tekaš gor in dol, lakiraš nohte, šivaš rokavice, likaš srajce, izposojaš superge, čevlje. Dogovarjaš se s frizerji, vizažisti … Res smo dobra in uigrana ekipa.

Vsem pišem sporočilca, male prisrčne besede, ki polepšajo dan. Oddaj je preveč, da bi bila pri vsaki zraven, zato jim preko listkov sporočam, kaj naj kdo obleče v tistem tednu, na kaj naj bo pozoren – npr. zavihaj rokave in odpni dva gumba na srajci. Broška naj bo zapeta pod vratom. Dodam pozdravčke in narišem smejkota. To redno počnem. Navada, ki jo prinašam od doma. Starša sta me razveseljevala z njimi. Sporočila sta mi puščala povsod, v kuhinji, na pisalni mizi, v avtu. S tem sta mi polepšala dan ali vožnjo proti Ljubljani.

Kaj je tisto, kar vas najbolj motivira pri sedanjem poklicu?
Delo mi prinaša vsak dan nove izive. Sprejemam jih in dopolnjujem. Ni lepšega, ko se zjutraj z veseljem pelješ na delovno mesto. Rada imam ljudi, s katerimi delam in z njimi ponavadi navežem pristen odnos.

Od osvojitve lepotnega naslova leta 1993 je minilo že veliko let. Se vas ljudje na ulici še spomnijo po tem dosežku?
Priznam, še vedno je prijetno slišati, ko ti kakšna gospa reče “o tole je pa naša Metka”. Lep je občutek, ko te ljudje sprejemajo, vzamejo nekako za svojo. Rada spoznavam nove ljudi in vsakič znova se kaj novega od koga naučim. Res je, da niso vedno vsi dobri in pošteni z menoj, ampak nič hudega, vsaka takšna situacija me naredi še bolj močno, še bolj dobro. Ne gojim jeze, užaljenosti. Zato sem srečen človek. Vedno znova poskušam najti v ljudeh dobre plati, da jih opravičim pred nezrelostjo, neodgovornostjo in konec koncev pred žlehtnobo. Izzive sprejemam kot priložnost. Ko pride nevihta, nekateri ljudje otrpnejo, drugi se skrijejo, eni pa razpremo krila in poletimo kot orli v vetru.

Kakšna je vaša osebna definicija lepote?
Všeč mi je tisto, kar je srčno in seveda pristno. Popolna zunanjost brez teh lastnosti je plehka in kaj hitro izgubi svoj sijaj.

Kako gledate na leta, ko ste se iz dekleta prelevili v zrelo žensko in mater?
V osrčju medijskega sveta sem se pojavila kot 17-letno dekle. Mediji so bili pogosto neusmiljeni. Kot najstnica se nisem zavedala, v kaj se spuščam. V tistem času sem se večkrat skrivala za hrbet takratnega slavnega fanta (smeh). Scena jet-seta me ni osrečevala. Vzeta so mi bila najstniška leta, brezkrbnost, da lahko sedem na pločnik z velikim sendvičem v roki in se nemoteno smejim. Z leti človek postaja starejši in pametnejši, začne drugače razumevati, sprejemati svet blišča in slave. Pojavljanje v medijih postane del tebe in z leti dobiš debelejšo kožo, vsi prijetni in neprijetni dogodki pa te še dodatno utrdijo. Včasih se komu zdi, da pravih prijateljev v medijskem svetu ni in da so odnosi le platonski. Na veliko srečo sem jih v tem svetu našla kar nekaj in to zares dobre prijatelje. Čustev ne skrivam in tega me ni sram. Pred prijatelji lahko jokam ali se smejim, hkrati pa z njimi delam tudi poslovno. To so ljudje, ki mi bodo vedno stali ob strani. Vsako obdobje ima svoj čar in vedno je potrebno zreti v prihodnost in trenutek izživeti najbolj, kot je mogoče. Res je, rada se spominjam za nazaj, morda malo nostalgično. Življenje sem v tistem času zajemala s polno žlico, na kateri ni manjkalo energije in čustev. Menim, da ničesar takrat nisem zamudila, veliko sem doživela, vse je imelo svoj pomen, katerega ne smeš izpustiti. V srcu pa nimam in nočem imeti prostora za slabe spomine!

Se načrtno ukvarjate z osebno rastjo?
Niti ne. Samo življenje me vodi, da se vsak dan spontano osebnostno razvijem in rastem. Poslušam svojo intuicijo. Včasih se prav začudim svoji umirjeni reakciji, kako vse skupaj mirno sprejemam, pa čeprav mi je dogodek ali človek  prizadejal veliko nesprejemljivo bolečino.

Ni skrivnost, da zelo radi kuhate. Katera jed vam še posebej uspe? Kje poiščete recepte za kosilo ali večerjo, si kdaj izmislite nov recept? Gledate kuharske oddaje?
Kuhanje je moje veselje. Rada razvajam in presenečam. Ni lepšega, ko zadiši po stanovanju po sveže pečenem kruhu ali sveže pečenih piškotih. Stanovanje postane še bolj prijetno, domače. Rada sem doma in toplo mi je pri srcu, ko opazujem Alino, kako z veseljem gosti svoje male prijatelje in kako radi so pri nas. Takrat se še posebej potrudim, da so jedi mamljive za otroške oči in seveda želodčke. Kuham in pripravljam kar imam na razpolago v hladilniku in doma pridelano zelenjavo, ki jo dobim od tašče ali z maminega vrta. Res pa je, da pri peki ne uporabljam navadnega sladkorja, ampak nadomestke, kot so agavin sirup in kokosov sladkor. Testenine so iz pirine, ajdove, kamutove moke in prav tako krušne drobtine. Trudim se, da hrane ne mečemo stran, ampak, da vse predelam, obdelam in porabim, kar je ostalo od prejšnjega dne.

Vedno znova preizkušam nove recepte, ki jih prebiram v svetovno znanih kuharskih knjigah ali prisluhnem preverjenemu receptu kakšne starejše gospodinje. Redko jemo zunaj, saj so mi obroki, pripravljeni doma, zelo pomembni. Ob današnjih prenatrpanih urnikih družino povežejo skupaj. Ko mi čas dopušča, z veseljem pogledam tudi kuharske oddaje, načeloma pa sama ustvarjam, prebiram in sestavljam recepte. Dobrodošli so nasveti katerihkoli kuharskih mojstrov, pa naj bo to spletna stran, kuharska knjiga, kuhar znane restavracije ali moja nona, mama, sestra.

Kako skrbite za svoj videz, za obraz in telo? Katere negovalne in kozmetične izdelke uporabljate?
Sem velik pristaš zdravega, naravnega, domačega. Nora sem na kremice. Prisegam na latvijsko kozmetiko Madara. Res je prijetno, ko otipaš strukturo te kreme in imaš občutek, da se mažeš z mandeljčki, rastlinicami … Tako je naravna, da bi jo človek lahko jedel. V sebi nima nikakršnih škodljivih substanc, saj je v današnjem času vse preveč škodljivih stvari. Glede na to, da sem v ‘talepših’ letih (smeh), so kreme za obraz ali telo bolj bogate, hranljive, z veliko oksidanti, ki koži dajejo veliko vlage in elastičnosti. Vse skupaj pa začinim z obilico športa in predihavanja na svežem zraku.

Že v mlajših letih ste se aktivno ukvarjali s plesom in skrb za ‘fit’ telo vas spremlja že ves čas. Kdaj se vas je dotaknil tek, kako ste dobili veselje zanj?
S tekom se ukvarjam že od svojih najstniških let. Kot zelo perspektivno atletinjo me je moja takratna učiteljica spodbujala, da bi se aktivno ukvarjala s tekom, vendar žal ni bila uspešna. Moje najstniške muhe so bile močnejše od želje po tekanju na atletski stezi. Vendar me rekreacijski tek spremlja vse življenje. Omogoča mi predihanje vsakega problema, razbremeni me vsakdanjega prehitrega tempa in omogoča užitke, ko sem sama s seboj. Zaradi teka postajam boljši človek, bolj strpen, bolj razumevajoč. Prinaša mi mirnost in hkrati povečuje adrenalin in energijo.

Povejte nam kaj več o svojih pripravah na maraton – boste letos šli že na 42 km?
Nikoli nisem razmišljala, da bom svoje tekaške sposobnosti preskušala na maratonih, vedno sem tekla za dušo, za sprostitev. Prvega polmaratona sem se udeležila na pobudo prijateljice, ki je predlansko poletje redno tekla z menoj. Izkušnja je bila fantastična. Energija, ki je bila prisotna na sami tekmi, te prevzame, navduši. Glede na dober čas, kljub neizkušenosti in brez nekih hudih priprav, me je spodbudila, tako da sem se na predlog prijatelja, izkušenega maratonca, podala na še daljše proge, na še zahtevnejši cilj – preteči maraton v New Yorku. Letos si želim preteči londonski in berlinski maraton. V Berlinu sem že sprejeta, za London se še trudim. Ne bom obupala in bom poskušala do zadnje možnosti. Absolutno grem še na polmaraton na Kras in tek po solinah, pa v Radence. Pridno treniram. Dvakrat do trikrat na teden izvajam intervalne treninge, dvakrat tečem za dušo in vsako soboto odtečem 35 km. Malček mi nagaja vreme, ker je res mraz in v tem ne vidim nobenega užitka. Tako, da sem se odločila za desetdnevni premor in sem tekaške copate zamenjala za joga podlago. Vsak večer hodim na Hot jogo in doma delam vaje za moč. Priznati moram, da uživam in se kljub mirnim ter zame dolgočasnim vajam počutim odlično. Postaja mi všeč, ko vidim dnevni napredek v moji raztegljivosti in seveda počutju.

S partnerjem Tomažem imata hčer Alino – ali je po mamici podedovala veselje do mode in do lepih stvari?
Alina je prava mala umetnica. Ne vem, po komu je kaj podedovala, dejstvo pa je, da ima izjemen smisel za estetiko, risanje, občutek za lepo. Že od svojega tretjega leta si sama izbira oblačila in jih kombinira po svoje. Včasih, ko je bila mlajša, se je oblekla kot Pika nogavička, vendar je na njej vse skupaj prav dobro funkcioniralo (smeh). Pazila sem samo toliko, da je bila oblečena primerno letnemu času in aktivnostim, ki jih je imela tisti dan. Danes obleče tudi hlače. Lahko so krojene tudi drugače od običajnih. Všeč so ji posebne stvari. Tudi pri ljudeh opazi malenkosti. Droben nakit ali pa smešno zavezano kravato – in temu primerno sledijo komentarji.

Kako je na vas vplivala selitev na obrobje Ljubljane?
Ko si sam, ti je center Ljubljane super. Vse imaš pri roki, knjižnico, tržnico, priljubljeno slaščičarno … Ko imaš radoživo in zvedavo detece, te ves ta vrvež, promet, hitenje motijo. Prija, da se umakneš nekam, kjer se vse umiri. Se mi zdi, da tudi ptiči po Trzinu letajo počasneje (smeh).

Navsezadnje še vaše mnenje o portalu Fashion.si – in pa vaše videnje tega, ali se moda in z modo povezane novice res vse bolj selijo na splet ali pa ima modni tisk tudi še prihodnost?
Glede na način življenja, ki nam ga narekuje tehnika, se res veliko ljudi obrača na spletne strani. Novice se tako hitreje pretakajo, izveš jih v zelo kratkem času in ni potrebno, da si na kraju dogodka. Pregledaš slikovni material in prebiraš komentarje. Glede na to, da sem še vedno romantična duša, obožujem vonj tiskanega papirja, sedenje na kavču in listanje papirja. Zato sem redna kupovalka knjig in seveda tiskanih revij.